Mesna župa

Nesi damu, mami, mesuo k m’je kuazala kupit, za župo mesno. So ble zadost tele besiede za čut že ot deleča tu nuosu an tu gerli tist želiezni duh k’ ma mesuo zavito tu tisti ermeni kart, ker je te biela, za ovarvat mesuo, že usa mokra an erdecja. “Var se, tečè”. Buojš deb biu jau tud “var vetrest kuost”! Prepozno.

Ker je peršla nedielja, per kosil je že use uonjalo po župi mesni. Ni bluo riedko de mama je kuazala ahtat kidà bo uriela: “pokličme de snamem pieno!” Moreš viedet kuoj bluo fajno gledat tu lonc, če je bluo kej buojšega to unè. Samuo de b’ zaurielo hitro, sim študierala grede k sim gledala kuo so se pingale zelja do na dni an kuo se je piena počas zbierala taper lonc an oku čebule.

Prou nič me ni veselilo tu tistim lonc. Se je moglo čakat samuo kako mineštrino an in kos mesa. So pravli de je takuo dobro pa so tiel de snieš an žlindro, bielo an grašasto de se ni moglo še pogledat tu njo.
Tu telim zamišljena, me je dostkert župa pretekla an hitro zamešala pieno takuo k je mocnuo zauriela.
Kaplje župe so štrufale jezno na šporget an at od tuod magle pare so nosile po usi hiš, an še bulj deleč, uonjo župe mesne.

“Kam je šla pa piena?” Je mama prašala.

“Ma maaaamaaaaa! Jo ni bluo migu! Zdej al morem iti uon? “