Tradicije skozi vse leto
Navade so ko štupienje kort hodmo lieto za lietam, po adni stazi k smo ušafal že nareto an za nam druz bojo mogli iti, če na pustmo de se zarase.
Ženarja
Koleda an voščila
Na nove lieto se usi skordajo, se bušnejo an se porčejo “Dobro an srečno nove lieto” “Buog vam dej srecjo!”.
Se zbrišejo takuo an naumne faučije, k’ se na smiejo nest za sabo u te nove lieto.
Srecjat moža na pervi dan pernese srecjo za use lieto, pravjo, zatuo puobam so dajal “koledo” (kako palanko) an čečam niso pa pustli un z hiše, de na pernesejo kajšnemu nasrecjo.
Teli pravc so usi vierval an puobi an puobci so ustal že zguoda tist dan an so šli napuošto po hišah se skordavat, de so diel tu aržet kak soudic.
Mraz je pa velik telega miesca an eldje se tisčjo tadoma.
Le pozim, kuo pozabit vin brűlé po našim: amerikan, klinton, ocukerani an zaurieti s kakim chiodo di garofano, no malo kanele.
Ko se zmisliš, kuo fajno uonja, ti že sline tečejo an se ti zdi, de čuješ od zuna šumjenje štopienj tu snegu.
Ti pride tu pamet, kuo smo se zbieral pozim za prepasat kup tiste duge tame: vsak je mou kej za poviedat an bulj, k’ je bila pravca nova, čudna al strašna, bulj smo jo radi poslušal.
Potle smo pa gledal gor pod pod, zak nismo mogli spat.
Febrarja
Sv. Anježa
Gu Kraj, pozim, ga na vidjo sonca.
Drugod, ta po oskubenih snožetah že pahajo zvončielce an piskulinci, ker gu Kraj majo šele tase snega; poti ostanejo polejenè dok na peršpega sonce an tu tistim pič.
Pa na peršpega pred 21. febrarja an še tentega na ko oblizne majhin končic striehe te perve hiše.
Krajan so hvaležni Sveti Anježi za tel čudež, k’ se ponovi usake lieto.
Tist dan, lieta an lieta nazaj, muš je uozu u vas na “burel” guzierouce an lepe igre za te male.
Bulj potle, ta z bližnjih vaseh je pa na mula uliekla na uozu mladino, k’ je hodila u senjam na Sveto Anježo.
Blizu kapelce je bila Sveta Maša an po maš, zmerzljeni kar se da, so se usi arzpodli an šli se ogrievat ta po hišah.
Vasnjani so zmierej napravli za pit an za jest za use.
Tel je biu liep zimski praznik an tele zadnje lieta se ga kuražno začenva nazaj spoštovat pa, ni eldi pozim an mraza na bedin ljub.
Febrarja / Marca
Pust, debelinca
Pust je biu strašan za te male: maškere so hodile po vaseh z ramoniko an so pernašale za sabo puno konfužiona, so uriskale an lovile z dugim kliesč vasnjane k so utiekal pred njm.
Zluodej an štrija, niekj čudni noviči, skopic an še kak človek strašnuo preobliečen: dua se jih ni biu bau? Smo muorli zrast za zastopit de je bluo use za škerc.
Je bluo smiešno za te male če se je zapoznalo kajšnega, magar, de obliečen tu ženo je biu ocja perjatelce ta z šuole, pa se nismo radi mešal ta h njm, smo raj ostal taper mami.
Tele klape so hodile po hišah, so popile kej, porožnale, zauriskale ande so se potegnile pa kam dergam, po usim kamuni takuo.
Na naše dni maškere hodjo od zuna, ni zadost kuražnih mladih tapo naših vaseh.
Navada je le tista, s kako majhino razliko, an glih takuo ko inkert pernesejo tu vas pu ure veselja, pried ko se spustjo napriej.
Marca / Obrila
Pierhe
Per majhinim smo čakal, oku Velikenoc, de nam dajo ko ponavad mankj no pierho.
Pierhe so ble naši “uovo di Pasqua” pried ko smo zaviedel de dol po laškim predajajo že tiste velike, un z čikolade. Kakošje jajca an nič druzega.
Tiste lieta smo živiel že zadost lahko, nismo viedel kaj lakot, an jajca so ble navadna jeda.
Pa tle se prav ob tiste jajca, spomin katerih nam pernese tu serce, šele zdej, gorak, perserčni spomin naše mladuosti.
Sperjet za šenk tako jajce je tielo rec pried ko use de kajšin nas je mou rad, de kajšin se je trudiu za ga oflokat; potle, de je bluo nareto prou za nas an ni bluo na sviete adne poglihane pierhe.
V Dreškim kamune, čelih je od usih Nediških Dolin narbulj prazin judi an otruok, navada se šele derži zak intkaj žen šele puobnejo kuo so nune rounale pierhe.
An ne samuo: jih šele pišejo!
Zatuo, naše Društvo Kobilja glava organizira srečanje naših nun, k’ se zastopjo tu tuole dielo, za se pogauorit an pregledat tolo navado k’ je glaboko sperjeta ne samuo u naših dolinah.
Če želite vedeti več :
Velika noc , Žegnanca an Šnite
Prou za Veliko noč se naprav žegnanco: obieljan, armen kruh, k’ se kliče takuo, zak na Sveto siboto se ga nese žegnavat u cerkou.
Tel dan, per kumerni maš brez zvonov – šume stergotalce na žalost smerti Božje – mašnik požegna uodo za kerst, potle pa hleb an usake sort perdiela diete tu korpo, povito z bielim tovajučam.
Po sveti maš, pred cerkvijo, požegna pa oginj, zakurjen z oljko.
Se nese damu tudi žegnan oginj, na donašnji dan pod podobo svieče al pa šele, ko inkert – te k’ se na poda novemu – z gorecim uogljam lesene gobe.
Za de ostane peržgana, jo kor gibat brez se ustavt.
Ker naše hiše so ble pune eldi, gaspuod je hodu tu usako vas požegnavat žegnance, jajca, moko, sienje, jabuke an usake sort perdiela.
Smo nesli korpe lepuo povite z bielim tovajučam, pune usega dobrega, tu adno hišo an atu smo čakal gaspuoda za žegin.
Pa te prava sladčina za Veliko noc so le šnite.
Use kar kor za jih narest je star kruh, mlieko, cuker, jice an maslo.
Per majhinim, ker nam je peruonjalo sigrieto maslo, smo se zmierej troštal šnit, zak je lahko jih ocvriet.
Ki kert so jih hitro napravli, če od deleča je kajšin peršu naviedič nas gledat!
S šnit so nas zamotil, če smo se bal miediha an potalažli, če smo ostal sami brez mame za kako uro.
Za vsako perložnost, veliko al majhino, so šle glih prou, ni korlo čakat ne Pusta ne Velike noci.
Maja
Vičerinca
Tu kapelc je bluo gorkuo, sonze je bilo naglih tu okna, ker so ble vičerinca, miesca Maja.
Pozno popudan smo se ušafal usi tam.
Čelih diela je bluo že puno, se ni moglo permanjkat.
Na utaric so kladli narlieuš pušlje k so se mogli pobrat tapo snožetah an po narcize an po sizice so hodil daj cje u Hum.
Sizice an altruži so mocnuo uonjal tu majhini an zabasani kapelc an ta h telim se je doluozu še kadiž ta z kadiujnce.
Po Rožarjiu so se piele Litanije an navadne piesmi na čast Matere Božije.
Majinca
Precesija na Staro Goro na Majinco, pride rec na dan ko Sveti duh je bil pošljan na učence, je stara navada vsieh beneških far.
Zdi se, de naša, Dreška, je te zadnja v velikonočnem cajtu, zak use precesije na Staro Goro so ble misljene v telem cajtu za dat ljudem priložnost velikonočne spovedi an obhajila.
Maša je bila za use farane an za tiste, ki so se priporočili molitvi prijateljev.
Use tuole je bilo še liepa priložnost, de ljudje so se srečali, spregovorili an daržali dobre odnose.
Te k’ se je upou je šu na Staro Goro u precesijo per nogah, napriej an nazaj.
Pravjo, de tuole romanje je ušafalo gnado, ker je bila na velika suš.
Kajšin prav ob strašno epidemijo.
Kar cje naj je bluo, pobožnost je ostala močna.
Na donašnji dan, precesija s Svetim Križam se spelje samuo do miz plac korier an daj gor pred podobo Marije.
Po maš, se kej snije an popije an na manjka domacja gubanca; potle, usi kup, se puno an veselo pieje.
Junija
Sv. Ivan – Kries
Dok so se snožeta siekle, use je bluo ko počesano, jo ni bluo špice un z mesta an njive obdielane, takuo, k’ so ble usjane, so ble usih koluoriou.
Host je bila deleč an naše vasi so se videle use dno za dno, perpete za gribo an cierkouce, bulj vesoko, so se gledale an klicale cje čez dolino.
Junija miesca, za Svet Ivan se je napraujou kries an so se flokale urata.
Rože svetega Ivana, nabrane na nit an lepuo obiešene al pa zvezane u križ, so majale nad usakih urat, an tistih od hlieva.
Pravejo, de kar se dene na sonce tist dan, molji ga na bojo tikal, zatuo so bli ganki pun blaga an gvanta, k’ so gaspodinje venesle ta z banka.
Takalih pravc je puno.
Ta na kaki goli bul so se zbierale fažine za kries an ker je začeu mrak, se jim je dalo oginj, k’ se je na naglim sperieu.
Takuo se diela an na dandonašnji dan.
Usi vasnjani se denemo oku ognja: ogrievamo naše kosti za vegnat reumatizem an grede, k’ gledamo iskre plut vesoko u luht se zmišljavamo, kuo j’ bluo lepuo ker smo miel manj liet an nas je bila puna vas.
Ta miz naše bule smo gledal kresi, k’ so se peržigal tu te druzih vaseh, dok niso goriel po usim kamuni an smo jih šacal tu tami.
Kompanija je bila te prava.
Otroc so se veselil an bazgal tu oginj.
Mladuost, nadužnost, ljubezin, vraže, stare pravce, veselje an no malo strahu, use kup za no nuoc.
Nuoc magična, k’ ni zgubila nje lepote an usako lieto se ponovi.
Če želite vedeti več :
Vošta
Tonkači – Škampinjanje – Rožinca
Kak dan pred Rožinco, pozno popudan, se je čulo go z turma tonkanje, ki je oznanjovalo praznik.
Se je odmievalo po njivah an vaseh – tentega ni bluo še use zaraščeno, turim an cerkou se jih je videlo od userod, od deleča – an ljudje so hodil poslušat uo z hiš.
Tonkači so bli radi, k’ so znal nabijat takuo, k’ so jih te stari navadli.
Ni lahko poviedat, kar se čuje tu sebe, ker začnejo na liepim nabijat.
Malomanj genjaš sapat.
Skampinjanje se čuje malo kje vic an ni lahko ušafat mlade učence za jim prenest tel fajni pašion.
Škoda, brez njih tel praznik bi biu mutast, ko te stari filmi.
Na Rožinco na more permanjkat na miz gubanca, nareta tadoma.
Nese puno diela, te domacja, pa za Rožinco se jo muora narest an spec takuo, k’ je mama navadla.
Pa če kajšin je takuo nadužin, de popraša, kuo se rounajo gubance tle per nas, naj na misli, de mu povedo po pravic.
Usak ma tu glav njega riceto an at od tuod mu jo na venese obedin.
Kobilja glava je začela dielat delavnice, za pokazat kuo se rouna te prava, za de se na zgubi tala sladka navada.
Če želite vedeti več :
Snopici
Za Rožinco, na velik praznik Marije rož – se nosjo v cerkou, na mest narljeuših rož, snopicje te dujih pušljou, k’ rasejo ta po snožetah al tu host.
Tist dan, per maš, jih famoštar požegna, an potle tiste snopicje se jih nazaj damu nese za jih zažgat, če je potreba, za de kadiš odverne, s pomočjo Mati Božje, zluodja an njega diela.
Keri pušlji gredo tu snopic an keri ne, vemo po navad tle po naših dolinah.
Puno telih rastlin so nucal per starim za zdravilo majhinih bolezni: ker so se opárli, uriezal al spahnil nogo al roko.
Števila so per adnim kraj magične, skrivne, per drugim kraj terduo zvezane z živlienjem grunta.
Tala navada zanima naše društvo an usake lieto pred Rožinco napravmo snopicje zatiste, k’ pridejo brez njega.
Če želite vedeti več :
Novemberja
Usih Svetih an priešci
Na Usih Svetih naši britofi se napunjo eldi an usak grob je očejen an pun usakih sort rož.
Svieče so debele an povite tu ardeci plastiki.
Inkert, domacje križanteme, use biele, so se naspičle naglih tu tla an po usim grobu – lapidi je bluo malo tentega – an tud drobne svieče so ble biele, takuo de je bluo use pod bielim.
Plameni svečic so se milo pingal per jesenskim ajeri, tu mraku. Kak dan pred Usih Svetih otroc so se zbieral an hodil po vaseh po priešce – hliebce, k’ so družine arzdajale “za use vierne dušice k so se ločile s tele hiše in žlahte”.
So peršli tu hišo, so klekinli dol, hitro zmolil očenaš, češčenasimarijo, čast bod Bogu an molitou za te mertve.
Usi kup so ustal gor an arztegnil biele žakilcje, de jim je not diela gaspodinja adin hliebc usakemu.
Če je bila žlahta, so dal dva, pa dost buojš je bluo, ker so soude dajal namest kruha.
Ker žakilc je biu pun, so se gledal smouo soudici.
“Dua’s pa ti?”je prašala gaspodinja ker nas ni zapoznala.
“Sim žlahta” smo zmierej odgauorli brez poardecjet an hitro letiel tu drugo hišo k’ je “dajala”.
Dičemberja
Svet Miklauž an Devetica
Svet Miklauž pernese siemanje.
Al ga nos šele? Se na more pozabit, kuo so fajno uonjal an kuo smo zvestuo sniedli jabuke, hruške, uelo grozdlje ta z makà an terde ciešpe, k’ smo ušafal zamiešane tu oriehah an liešnikah, ta na tontu, k’ smo nastavli zvičer cje na okno.
Tuole sadje ušafat pozim je bila sorpresa an čudež, ga nismo videl vic že od jesena.
Še zdej na viem kod so nam ga skrival.
Ker nam peruonjajo komaranče an mandarini nas šele zmišljavajo na trošt an čudež tistega jutra, ker smo pergučal dol po štengah za videt, al se je kajšin zmislu na nas.
Zdej naši otroc se na čudjo tkaj ko mj, ker ušafajo za Božic tase lepih škatli pune usakih sort igri.
Božicno smrieko smo rounal an mi, pa je bluo malo balčic.
Smo obešal za vieje kar smo ušafal, an kar nam je pernesu Sv. Miklauž je šlo glih prou za oflokat smriekco. Navadno, smrieka je bila nastaujena ta na miz ta na sred izbe, kamer ni šu obedin pozim, takuo, k’ je bila merzla.
Smo hodil pogost špegat ta miz urata, kuo j’ bila liepa naša smrieka oflokana.
Sviečice, pretežke, so takuo majale na ‘n krej, de se jih ni moglo peržgat.
Mandarini perpeti z nitjo so uonjal mocnuo an karamele so se pingale an lasčiele pa jih je bluo zmieram le manj.
No malo bate cje an sam, namest snega an samuo adna nit, za uso smrieko, tistih luštrastih cjembi, k’ so ble takuo drage.
Malo malo kajšin je mou štatuine za napravt jasilce: smo jih videl te pervo tu ažil.
Videt na liepim tist mali sviet arzložen na klop, takuo podobin našemu, nas je deržalo z odpertim ust.
Podobe so ble riedke ko balčice na smriek an so se pliezle po stazicah zasenjane s pieskam po mahu, daj do štalce, kjer so Marija an Sv. Jožef kazal Otročicja.
Kaka učica je pasla tle an gore an ni manjkalo pepela namest studenca.
Angelci nad jasli so bli glih taki ko tisti, k’ smo se diel tu glavo sami, ker so nam pravli ob angelja varuha.
Tuole smo gledal z debelim očmi an, čelih kake figurce so ble oškerbjene ko saromaki, so se nam zdiele nebesa na zemlji.
U lietu 2007 je nazaj začela v Drec Božična Devetica.
Namest nosit Marijo samuo po naši vas, jo nosmo po usim kamune.
Od zvičer do druge vičer, devet kert, podoba Marije ostane za obnuoc tu dni hiš an usako vičer se mol ta per nji svet Rožar.
Druge molitve al piesmi so peršle do nas od usta do ust an Buog vie, kuo so stare.
Posebnost tele molitve je ,de žene gauorjo z Marijo an za Marijo, za ji ušafat za obnuoc.
Na Božično viljo se kuhajo pa štruklji.
No malo gubančanja, zavito an lepuo zapičano tu bielim testu, skuhani počas počas – de se na odprejo – tu urieli uodi.
Te čakajo šele gorki, ker priš zmerzljen od maše, al pa spečeni ta na šporgetu, za kosilo. Je mraz, bruzgalca, skuoz okno vidiš nage drievlje, pa okus gubančanja ti pernese naprej lietno gorkuoto an sonce, čeglih te zebe.
Če želite vedeti več :