Pierhe dreškega kamuna
Dugo cajta smo ga tipal an obracjal ta po rokah, de smo vse natanko pregledal, an še nazaj, od kraja do kraja, s perstam kazal okuole an okuole, de nam ni kej uteklo.
Jice je bluo ovarjeno tu galubji čebule al pa tu kaki zelenin.
Na gladki pofarbani bužin so letale oku an oku girlande rož, ternja al perja. Petelin, kakuoša an cibeta, zajčic an pušilci, vet Križ, Sveto Sarce Ježušove, sonce, luna an zvezdice, matil, galob z oljko: znamunja viere an domacjega kumetškega življenja, vzeti ta z unè al pa ta z Svetega Pisma.
Kuo j’ nardila nuna Čikova tele velikonočne podobe? Jih je vestergala. S kakim špikastim orodjem – škarje, britou al kej takega – je počas počas vepraskala farbo, de se je nazaj videla biela bužina, ande ta s pod škuraste farbe so se perkazale vse tele žvince, girlande an znamunja.
Nuna Čikova jih je znala vse un z glave an je takuo perstavla an zamešala diženje, de vsaka pierha je bila drugač ko te druga.
Ta zad telim perdielam so stale stuolietja stare navade, prenesene od none do none, od matere do hcjere: pa tuole smo zaviedel, potle k’ smo zrasli, potle k’ so maloman vse tele nune pomerle an navade so se začele zgubjat.
Lucia P. Trusgnach, Škejcova – Trinkov koledar za leto 2009, str. 170‑174
