Veseli zvonovi praznika
Kak dan pred Rožinco, pozno popudan, se je čulo go s turma tonkanje, ki je oznanjovalo praznik. Se je odmievalo po njivah an vaseh – tentega ni bluo še vse zaraščeno, turim an cerkou se jih je videlo od vserod, od deleča – an ljudje so hodil poslušat uoz hiš. Tonkači so bli radi, k’ so znal nabijat takuo, k’ so jih te stari navadli … Ni lahko poviedat, kar se čuje tu sebe, ker začnejo na liepim nabijat.
Nieka čudna rieč te prime, te objame an te strese. Tiste silieno tonkanje, zdej nizko zdej vesokò, se zveže z našim sapanjem…
Rožinca je naša izd. Most S. c. a r.l. v sodelovanju Kulturno društvo Ivan Trinko (2007) str. 29
Kobilja glava necje, de tala navada pode tu nič an, za de jo uzamejo tu ruoke te mladi, usako lieto jh povabi u turim že pred Rožinco, de se navadijo an de bojo veselo an na dugo škampinjal. Mi, do zdol, jih bomo zvestuo poslušal.
Slike: © Emanuela Cicigoi – Vse pravice pridržane!