Cvercja
V čast cvercje
Ker pridmo na počitnice perpeljemo radi za sabo ta z miesta kakega perjatelja. Naši eldje jih sprimejo ko žlahto, zatuo usi se ušafajo lepuo tle v naših dolinah. Se čudjo kuo j’ tiho, kuo j’ narava živa an duja an radi se spustjo cje po host po kake gobe al cje po snožetah za jagoce al čiešpe pobierat. Tuole jim pernese puno pitika, snejo use kar ušafajo nareto. Pa bi radi pokušal kar niso še inkulj jedli, kej čudnega za de bojo pravli ta doma kake so naše navade, kje so bli na feriah an kuo niso poznal nič ob naših krajou. Če mata take po rokah, naštimejta jih s cvercjo! Z luštriham, z mederjauko, ozeberli, use kar ušafata, takuo bota miel tud perložnost za jih peljat du vert an po snožetah, pobierat tele zelja. Na kor pravt kuo muora bit čisto testuo, kaj luštrih al ka so ozeberli. Jim pokažeta use, bo bulj lahko ko pravt an se zastopta lieus. Se uerneta od pohoda trudni, z nuosam ožganim; tu ni roc palco – čelih sta šli dol po ciest – an tu te drugi pa zelja, že no malo uele. Bi se rad človek usednu tu sienco za se odpočit no merco an popit kej frišnega pa ni cajta, buojš zamešat moko an jajca z glažam uode an soli tkaj, k’ jo kor. Ker olje tu šeroki padel se bo maloman kadilo, tista je ura za ulit noter testuo, ko de b’ bila na gosta jajčinca. Pustita naj se nomalo poterdi ta zdol, pried ko jo začneta obracjat na velike kose. Čuda, kuo use bo uonjalo po zeljah. “Daj, kuo so modri teli kimet”, bojo študieral naši gosti, “Tele zelja majo po garjupim pa muorjo bit ko medežina, paš kuo nam storjo dobro!” Pertenčas naša cvercja, grede k’ smo jo mešal, se je sama lomila takuo kì je tiela an je ratala taka k’ muora: majhini kosčici že previc zažgani an kosje bul debeli, saruovi na adnim kraju an spečeni na tedruzim. Mi vemo de takuo je prou an če zapremo oči, tel duh cvercje nas pelje odzad lieta an lieta, zmieram le tist.
Ker sednemo za mizo, vemo de onj jo na znajo še jest. Na vedo, kej vebrat, te male al te debele kosje an hitro požgrejo z debelim očmi brez žvečit -so vajeni “fast food”– al pa popijejo no malo uode usak kert k’ denejo gu usta. Na vemo, al jim bo, al ne ušec. Cvercjo se jo muora jest počas počas, lepuo zvečit, zamišljeni tu lepe misli al pa tu fajni kompanji, brez sile. Tuole so jedli že naši te stari an pari, de je zdravo an narauno. An če ni, nam je usedno.
Nam kor: moka ušenična, jajca (ne vic ko adno na glavo) uoda, suou, olje, no pest perjc ozeberli, mederjauke, lustriha
