Se na more pozabit
Kuo so uonjale naše kleti
Use je bluo perdielano ta doma, samuo cuker an suou smo hodil kupavat, pa smo jh šparouno nucal. Zemlja, host, hlieu so bli naše butige. Za hranit kak dan maslo an mlieko sladke al kisele, ser, se je nucala majhina kambrica gor zad al pa kliet pu zagrebena tu tleh. Cjeu špeh je majau an klobasice, salami perpeti za tram; tu adnim piču koša puna uonjavih hrusk an tu drugi pa ardecje seuke. Ta s sodieh je uonjalo vince an tana tleh tase klampierja, riepe, koranja. Se je znalo dost usijat de bo perdiela za preživiet an čez zimo, druzega ni bluo trieba če ni bluo otročiciou al bounikou tu hiš. Ker je peršu kajšin od zuna, se je doluožlo kako zerno kafet tah ičmenu, spečen tana ognju tu tisti posod černi ko paku. Za obelit se je nucalo maslo al prasecijo obielo, brez se bat za serce, zak usakdanja fadija je lepuo umorila tele strašne kalorije. Olje, rajš an pašto se jh je kakert kupilo; namest mesa, so ble jajca an grah an samuo po riedko, v nedieljo al na praznik, petelin al zaic tenfan. Sadje takuo k’ je bluo zdrielo an klampier, kaka jabuka, riepa, kostan, oriehi, brovada an mesuo prasecje pa pozim. No malo kostanja al klampierja se je zamenilo dol po Laškim s sierkam za pulento an tu vertu je rasu idrik an še kako zelje.
Od tele ceringe smo se nanaglim odstopil ko je kak soudic pošumou tu aržeti takuo de koranine konšumizma so se hitro sperjele: zdej nam pravijo pa de bi bluo prou se vernit k’ tistemu pametnemu življenju, k je spoštovalo zemljo, žvino an človieka, če cjemo de lakot nas na omaga, tkaj k’ nas je na sviete.
Slike: © G. Ruttar, L. Škejcova – Vse pravice pridržane!