Društvo Kobilja glava, kar se žene denejo tu glavo …
Tri, štier žene so se ušafale an pomenale, de bi bluo trieba kej narest za zbrat no malo soudou za potriebe cierkve.
Ande društvo je bluo nareto.
Za napravt te pervi “merkatin” je korlo no malo kuraže pa če so se diele tu glavo de se more, jih ni biu bedin hudic ustavu: niso ko zavihinle gor rokave an začele pregledavat, rounat an zbierat.
Uns telega je peršlo potle naglih kulturno društvo Kobilja Glava.
Zak so zamerkale, de “merkatin” ni ko adna od tistih fajnih navad k so se zguble zatuo k je malo ljudi tle u Drec.
An lepuo bi bluo deb se jih moglo nazaj oživiet, za jih predat našim te mladim, an grede oživiet še naše vasi.
Smo začel na Rožinco, ker je narvic ljudi.
Smo zbral pušlje za snopicje, smo povabil te mlade na poslušanje naših tonkaču an se učit nabijat, smo zbral blaguo, smo spekli gubance, smo napravli usake sort reči (šivane, spledene, namalane) za jih predajat tist dan.
Pozim, smo venesli dol miz solarje vasne podobe Marije, za ponovit božično Devetico.
An tle je korlo no malo kuraže: že pedeset liet se jo ni vic molilo. Za Veliko Nuoc smo venesli “Pierhe“, naše velikonočne jajca.
Smo jih pofarbal an vepisal oku dviestuo, glih takuo k so jih rounale naše mame an none, smo povabil use na srečanje an na laboratorij, kjer smo pokazal, te malim an te velikim, kuo se rounajo.
Za polietje napravljamo no varsto konferenc.
Bomo gauoril od uojske, za podpriet mier.
Meje so zbrisane pa ta po naših njivah se vidjo šele ostajki ujskovanja.
Pred Rožinco se bomo učil gubance rounat po našim, ko po navad. Peržgemo nazaj naše madonove peci an se navadmo jih ogriet, de spečemo gubančice po domacjo.
Le za Rožinco, radi bi postavli senjam ko inkert. Popudan smo hodil plesat na Razpotje an tam pod kako lipo nas je ušafala nuoc, če ne jutro.
Bi na korlo dost, an bi pasal an fajn popudan usi kup. Društvo Kobilja Glava se na mieša s politiko an necje obogatiet.
Člani dielajo brez zasluška. Kar je bluo zbrano do zdej, je šlo za cierkou Device Marjie: armar za plašče an restavriranje lesenega Križa.
Za kapelo do na Razpotji, utar an nove banke. Pa je ostalo še puno za narest, an kor na roka an drugod.
Zakej bi bluo prou se upisat? De nas bo dost, de ohranmo naše navade, de naš sviet, an use kar nam je Dreka dala, na ratajo pravce za kake bukouca k lekar na bo bedin znou vic še brat.
Za de ostane kam prit – an zakej – tistim, k so šli tleodtod. Je ries, de ker se rata člani društva se da pet eurov na lieto pa, na verh, se ponude an no roko, po perložnosti an po cajtu k se ma.
Novi matajur – 10/07/08