Dreška gubanca
… Pried ko so pec arzkuril, za gubance je bluo že vse perpravjeno.
Že zguoda so zamešal moko, jajca, cuker, feco, olje an maslo an zagniedli testuo, k’ se je lepuo vzdignjovalo tu gorki kučin.
Vse je uonjalo po limoni, po žganj an od vsih tistih okusou, k’ so kladli tu gubančanje.
Če si peršla noter, so ti ničko zarjul “Zapri vrata, de testuo na ušafa mraza!” Potle: “Naj tikat!” al pa, brez maniere: “Biež uon!” Ni bluo lahko ostat ta per babah za špegat, ki dielajo, je korlo se zamaknit tu kak pič, de so te lajdale: samuo takuo si rivala skrivš vtaknit perst tu armeno, rahlo vzdignjeno testuo, ukrast no peščico suhega grozdja al pa že naretega gubančanja.
Ker je peršu cajt, testuo je bluo arzpartjeno z nuožam an vsak kos arzvaljen ta na obernjenim pokrovu vintule, te pervo z rokam, potle z valižam, dok ni ratalo tankuo an okounasto.
Vse je bluo oprašeno od moke.
An gubančanje je bluo arzpartjeno na tkaj kraj, k’ se je tielo gubanc narest …
Se je ukidalo an arztreslo gubančanje gor po testu, pa ne cje do kraja; se ga je no malo oprašilo s cukerjam an s kakim koščicjam masla ande se je začelo pa zavijat.
Persti so se gibal, ko de bi godli muziko taz glave: so no malo vzdiginli testuo per dnim kraj an grede so ga an zavijal gona gubančanje, rahlo, brez ga zmastit al pahat pred sabo; hitro so pogladli, kjer ga je bluo previc, an zapunli, kjer je mankalo, so diel na mest kako zerno grozdja, kak pinjol, k’ je uteku, le grede k’ so zavijal “klobas” do kraja.
Perpravno so zmastil konce za ustavt gubančanje ande so ga začel pa zavijat nad se.
So podvil cje zdol te pervi part an takuo, le okouno, taz nega kraja do te druzega, dok niso finil, an podvil cje zdol an te zadnji kraj.
Gubanca je bila nareta.
So jo vzdiginli ko otročicja an posedinli ta na in kos karte, obieljan, de se ni sperjela, potlè so začel pa te druge rounat …
Rožinca je naša izd. Most S. c. a r.l. v sodelovanju Kuturno društvo Ivan Trinko (2007) str. 17