Dreška Devetica
Buog vie od kod pride tala pobožna navada: “Marijo nosit” po vaseh an za njo hodit molit rožar, usi zbrani tu adni hiš.
Je še previc lahko misilt de tele hoje po vasi, glih pred Božicjam, gredo le po tistih štupienjah kort Svet Jožef an Marija so hodil dol po Betlehemu, za ušafat kje bit ob nuoc.
Usako vičer Marija se perkaže na urateh an praša gaspodinjo najo sprjme pod strieho.
Tu usaki vas so miel an šele hranjo podobo Device Marije al jaselc. Naj je purcelanova al samuo namalana tu starim rom, naj je sama al tu Sveti Družin, naj je pokrita z leseno strieho al ne, se jo ahta celuo lieto ko na utarij, nastaujena na mizc tu izbi, če ni polegnjena tu kakim lesenim banku, zavita tu rahlim koucilni. Lieta an lieta nazaj, maloman tu usaki vas se je Devetica molila tapo hišah an duga precesja vasnjanou je nosila Marijo od hiše do hiše, devet dni pred Božicjam. Usi so se zbieral za molit rožar, ta pred tolo podobo, inkert tu ni hiš, inkert tu te drugi.
An kier je finila no lieto, atu je podoba počivala štierdeset dni, pried, ko so jo skranil; an le ta per tisti družin je začela nazaj, za no lieto potle. Na žalost, ker so se naši eldje arzsjal po usim svietu, zarad diela, doma jh ni ostalo zadost za tolo navado spoštovat, ko inkert.
Dugo liet so podobe ostale zaperte tu tami, dok se ni poštudieralo de na rata nič posebnega če se bo Devetica molila ne samuo tu ni vas, pa tapo usim kamuni, inkert tle, inkert tale. Ni korlo dvakert oznant, usi so bli radi tele novice: žene so pernesle na dan podobe, piesmi an posebne molitve tele navade takuo, de tele zadnje lieta, pred Božicjam, devetica se nazaj mol an poje. Zvestua ko pedeset liet nazaj, veselo an kuražno ko pried tisti, k’ so ostal an tle živjo celuo lieto, po zim se nazaj zbierajo za počastit, zahvalit, an molit Mater Božjo, naj nam da use kar narbulj želmo: zdraulje, mier, usakdanji kruh an naj popros Boga za nas, otpuščenje našjh grehou an, bulj k’ se more pozno, an venčno življenje.
Tele podobe so peršle od Buog vie kod. Kajšna je peršla šenkana, narvic jih je te kupienih. Vasnjani so se muorli diet kup za peršparat an zbrat denar k’je koru, an naročit kajšnemu k’je guzierou za de jo kup, an pernese. Per starim so hodil gor po Pemji an gor od tuod je peršlo narvic telih podob, takuo ko tisti želiezni križi k’ se šele vidjo ta po snožetah an tu kapelcah, blizu vaseh.
Molitve pa so dost bulj stare. So peršle daj do nas od ust do ust an za uštimat no piesim al posebno molitou kor prebrat, kar je marskajšin napisou un z glave, brez zabit, de tkaj liet ni pasalo brez nič. Usak je kej doluožu, usakemu je kej odletielo po pot, an na koncu, kar se ušafamo dons tu rokah je ko in krancil spleden skuoz taužint roki, po domacjo, brez obednega oflokanja, čedin an jasin ko viera resnična.
Slike: © E. Cicigoi, F. Bonini – Vse pravice pridržane!