Rožinca naših mladih liet

“Kidà bo Rožinca?”

Per majhinim, ker je nona začela šparat jajca, sim zastopila, de se perbližava Rožinca: “Tele tle bojo za gubance,” je pravla. Sim prašala: “Dost manka do Rožince?” Naj je mankou in miesc al in tiedin, za me je bluo vseglih: če ni jala, de bo jutre, se mi je zdielo vsedno predeleč.

… Na Rožinco, zjutra, tu vsaki hiš se je pieglalo an letalo od kambre do kambre za ušafat, kar je korlo: šteke za tu golarje moških srajc, dvie kancete poglih – nismo še nosil “kolant” – facuou za na glavo al veleto, facuou za tu aržet, kako palanko an bukva mašne. Ni bluo adne, de ni miela – že od priednje vičer an do zadnjega minuta – bigudine na glav. Čeče so se tkaj cajta česale an štimale, ande tentega se ni smjelo iti v cerkov oglavaste an brez rokavov: vsaki se je zdielo škoda pokrit kikljo s pledenkico an zmastit pod facuolam obdielano petinaturo.

Za prit gor do cerkve po stazicah, smo muorle obut kake žeké, ta pod pasko smo nesli pa čerievlje s takmi, zavite tu karto. Pried ko smo peršle go na verh, smo se preobule, žeké smo skrile pa tu kak terš.

“Rožinca je naša” – Coop. Most 2007 str. 11 an 15